Ljudje smo res nekaj posebnega. Bili, smo in bomo. Vsak posameznik tako zelo samo svoj unikat. S sebi edino preteklostjo, vidno in nevidno, vidno in nevidno prihodnostjo, in sedanjostjo, ki jo živimo z debelimi očali na nosu in velikokrat razumemo šele, ko čez čas pogledamo nazaj.
In ker nas je veliko, skoraj neskončno, je tudi želja in pričakovanj neskončno. Pravzaprav še več kot neskončno, saj se naše želje in pričakovanja nenehno spreminjajo, tako kot se spreminja tudi naš občutek za to, kaj nam je všeč in kaj ne.
Toda kdaj, pravzaprav, je nekomu nekaj všeč? Misel, ideja, knjiga, obleka, dogodek, razgled, hiša, potovanje, moški, ženska … Karkoli pač? Tako všeč, da besedico »vauuu!« vidimo le v njegovih očeh in navdušenem izrazu na obrazu, ker ostane brez sape, tako všeč, da vzhičeno in navdušeno o tistem brez predaha hiti razpredati naprej. Ko razume in se strinja? Ko že ima izkušnje s tem, dobre, seveda, ko dobi potrditev za nekaj, kar ima že dolgo v mislih in si upa šele, ko to nekje vidi ali prebere? Ali ker o tem govori nekdo, ki mu zaupa ali se mu vsaj dozdeva, da bi mu lahko zaupal, in z njim na nek način to podoživlja? Ko ve, kaj išče in je končno našel? Ker se je sam odločil za spremembo in si dovoli nekaj drugačnega, nekaj novega?
Kaj pa mi, kako se mi odzovemo, ko je nekomu nekaj všeč, nam pa nikakor ne? Znamo deliti veselje in radost z njim, se veseliti zanj in ga spodbujati ali ga poskušamo celo prepričati, da mu pa to res ne more biti všeč? Smo takrat ljubosumni, ker se nismo tega sami spomnili, saj smo to imeli že dolgo v mislih, a nam nikoli ni uspelo, ali preprosto zato, ker nam oseba ni pri srcu in ji tega veselja res ne moremo privoščiti?
Tako zelo različni smo … In čeprav živimo na nek način vsi enako, vendar vsak živi čisto po svoje, po svojih pravilih in svojih prepričanjih. Zato – ni pomembno ali živimo in se družimo z enako ali vsaj podobno mislečimi, da le sprejemamo drug drugega in spoštujemo tisto posebno v njem.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 11. oktober 2018
Blanca Chara 