Ko ne ve nihče, ko si nihče ne more niti predstavljati … kako čutiš in kaj misliš, kaj želiš in po tiho upaš, da se ti bo končno uresničilo. Ko ne ve, koliko in kako dolgo si se moral prilagajati in kako težko je bilo. Ko ne ve, kako dolgo nisi mogel biti to, kar si in koliko truda si vložil, da ti je končno uspelo ali se vsaj zdi, da ti bo … Kadarkoli in v katerikoli situaciji.
Ne more vedeti. Nihče. Niti sanjati se mu ne more. Tudi če je mogoče sam šel čez enako (ki to ne more biti) izkušnjo. Lahko je še tako prepričan, da ve, ne more vedeti.
Pa vendar se sem in tja vedno najde kdo, ki vztraja, kako bi moralo biti, kako bi moral ravnati ti. Ker on pač ve. Celo ne samo, da bi bilo treba, ampak da JE treba. Ker drugače sploh ne more biti?!
Ampak, ne more vedeti.
In … če se še tako vztrajno izmika in upira, pot življenja ga slej ko prej pripelje do spoznanja, da ima vsak svojo pot in smer, v katero gre. Mogoče sreča koga mu prisluhne in niti pomisli ne, zakaj prav njemu, na koncu pa se zave, ali pa tudi ne, da mu še kakšen dan nazaj ne bi prisluhnil niti v snu. Zdaj pa naenkrat spozna, da je ta nekdo kar tako, mimogrede, zamajal njegovo trmasto (zdaj to ve) in vztrajno prepričanje. In se začne spraševati, kaj vendar se je zgodilo. Z njim.
Kot se lahko sprašujemo tudi mi. Vztraja pri svojem ‘vem’ zato, ker je negotov? Ker ima take izkušnje in si ne dovoli spremeniti mnenja, ker bi to lahko ugotovili tudi drugi? Ker bi se počutil majhen in nepomemben, če bi sprejel in verjel nekaj, proti čemur, to vsi vedo, je vedno bil? Ker bi se moral, kar je najtežje, prilagoditi? Čeprav … tu vendar ne gre za prilagajanje! Tu gre za komunikacijo in odločitev med sprejeti, zanikati in razumeti!
Pa še to se (mogoče) lahko vprašamo, zakaj zdaj verjame prav temu, zakaj ne tistemu prej? Ker mu zaupa ali ker so jima nevidne energije pomagale, da sta se srečala prav onadva?
Vedno bodo tisti, ki bodo sprejeli, tisti, ki bodo razumeli in tisti, ki bodo zanikali in ‘vedeli’. Kdo bi jih razumel, te zadnje?! Čeprav … če bomo pogledali globje in se po njihovi ‘okolici’ ozrli bolj pozorno, nam bo verjetno uspelo. Ne samo sprejeti, tudi razumeti. Včasih ali velikokrat celo prej kot njim samim.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 18. oktober 2018
Blanca Chara 