Kaj je bilo prej?

Lisa 284 - bench-fall-park-rest-40884Jesen. Temno jutro in sončen dan, hiter večer in dolga noč, barve, ki se jim iz dneva v dan bolj čudimo, megla in temperature, ki jim komaj sledimo. Jesen. Ste jo opazili? Tiho in vsak dan bolj mirno? Ste opazili, da se je z njo umiril tudi vaš korak?

Sicer pa … se sploh zavedate svojih korakov? Jih kdaj poslušate in slišite ali so misli, ki se vam neprestano pletejo po glavi tako glasne, da korakov niti ne opazite? In vas nase spomnijo šele, ko se spotaknete ob najmanjšem kamenčku ali ko vas noge z bolečino v neudobnih čevljih opozarjajo, da nanje niste pomislili niti takrat, ko ste v trgovini iskali nove čevlje?

Ste kdaj opazovali mimoidoče, tako, v miru, medtem ko ste koga čakali? Na kaj ste bili pozorni, kaj vas je najbolj pritegnilo? Obleka? Ste se spraševali, kaj nosijo v torbah in kam hitijo …  ali ste mogoče ugotavljali, kako različen korak imajo? Kako nekateri stopajo počasi, tiho in plaho, drugi pa hitro, glasno in trdo? Otroci, ki so komaj shodili, tisti, ki polni energije že brezskrbno tekajo naokoli, mlajši in starejši, zaljubljeni pari in poslovneži?

Kaj sploh je tisto, kar je bilo prej, korak ali oseba?

Seveda je to vedno drobna in nebogljeno bitje in šele čez nekaj mesecev prvi korak, pomemben tako za starše kot za malčka, ki z vso naglico začenja sam raziskovati svet okrog sebe. Korak, ki ga z leti, ko ta mala oseba raste in pridobiva znanje in modrost, ko se oblikuje karakter in z vsakdanjem življenjem vedno močnejši občutki in čustva, oblikuje v njemu edinega. Se tega sploh zavedamo? Mu znamo prisluhniti in se mu tudi nasmehniti? Ko v copatih nežno podrsava po tleh doma. Ko ga boža mehka hladna trava. Ko se upira valovom morja in brzicam potoka. Ko se pogreza v mokro mivko in vali kamenčke pod seboj …

Včasih bolj, včasih manj najbrž. Prav gotovo pa ga čutimo in se ga še posebej veselimo zdaj, jeseni, ko v gozdu listje z dreves pada že ob rahlem vetriču, mi pa komaj čakamo, da z nogo veselo zamahnemo v že debelo odejo na tleh, poslušamo njegovo šelestenje in gledamo, kako se vrtinči v zraku, potem pa znova počasi pade na tla. Iz koraka v korak.

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 25. oktober 2018

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s