Razmišljate kdaj o popolnosti? Nečesa ali nekoga? Kaj to sploh je in ali je biti popoln želja ali nuja, nekaj kar je stvar preteklosti ali to, kar je pomembno šele zdaj, danes? Je to vrlina ali utopija?
So ljudje, ki so popolni, vendar jih take vidijo drugi, in so tisti, ki drugi delajo zanje, da so oni (lahko) popolni. Za nekoga je popolnost dan v tišini, sedenje na okenski polici, objemanje kolen, poslušanje ptic ali dežnih kapelj, suhega listja, ki pada na vlažna tla, ali puhastih snežink, katerih ples z neba se bo vsak trenutek končal, pogled v daljavo … biti brez misli in časa. Za drugega tisoč in en opravek čez dan, kratka noč, zjutraj pa spet v polnem teku.
Toda … ne ugotovimo, slej ko prej, da je le narava tista, ki je popolna v vseh svojih odtenkih in človek tisti, ki ves čas nekaj išče, se razvija in popolnjuje, ki išče svojo popolnost? Pa se v življenju, ki ga živi, vede ravno obratno?
Kaj ni popolnost to, da si zadovoljen, da sprejemaš življenje, takšno kot je, da se mu predajaš in prepuščaš, vzameš, kar ti ponuja, sproti, in verjameš, da je tako prav? (Seveda ne tako, da ležeš na posteljo in čakaš, da se zgodi nekaj, kar te bo premaknilo.)
(Po)polna sta (lahko) dva, ki se ujemata, sta hkrati prijatelja in ljubimca, dva, ki se dopolnjujeta. Popolna ekipa so (lahko) ljudje, ki spoštujejo drug drugega, sprejemajo drugačnost drug drugega in jo združujejo v skupen cilj.
Če smo modri, popolnost lahko najdemo in jo gojimo, ne more pa biti (žal) večna. Razpoči se lahko že v enem samem drobnem trenutku, kot milni mehurček v vetru, ali pa si vzame čas in bledi počasi, počasi … ampak se slej ko prej (lahko) izgubi … Če v isto smer ne rasteta oba, če v isto smer ne raste njuno obojestransko spoštovanje in sprejemanje, tako v partnerskem odnosu kot v prijateljskem ali poslovnem, pomembno je le, kako iz take dvojnosti, ki je bila včasih popolnost, izstopita. Odločilna je tista vez, tista nevidna sila ali kemija, ki je včasih tako močno povezovala, ljubezen. Ljubezen, s katero spustimo ‘prejšnje’ in gremo v ‘novo’, drugačno. Ja, tudi to je (lahko) popolnost.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 8. november 2018
Blanca Chara 