Ko si v tišini in nisi sam. Ko sanjaš, se zbudiš in nisi sam. Ko bereš roman, obrneš zadnji list, zapreš knjigo in nisi sam. Ko gledaš film, se odvrti špica in nisi sam. Ko si v kinu in nisi sam.
Ko si žalosten in nisi sam.
So dnevi, ko želiš biti sam. Čim dlje. In so trenutki ali vsaj/le nekaj kratkih minut, ko želiš biti sam. Ker želiš občutke, ki so se pravkar prebudili v tebi in si jih podoživljal z nekom v knjigi, na odru, v filmu … ohraniti čim dlje. Ker … čeprav včasih ne razumeš, zakaj, niso šli neopaženo mimo tebe, ker si se v določeni situaciji prepoznal ali včasih celo zato, ker se je v tebi nekaj premaknilo. V smer, za katero niti vedel nisi, da obstaja, vsaj ne na tvoji poti.
In takrat želiš biti sam. Takrat ne moreš (po)gledati v oči. Nikomur. Ne moreš, ne želiš, včasih tudi ne upaš. Ker bi te lahko zbudile. Lahko bi prekinile tok tvojega (po)doživljanja, nemi razplet nečesa iz preteklosti, vstop v tebi še neznano ali tako zelo željeno. Ker … ker oči govorijo. Brez besed. Govorijo, sprašujejo, ocenjujejo in kritizirajo, očitajo, zapovedujejo, sočustvujejo in ljubijo. Če se še tako trudijo, da bi bile tiho, jim nikakor ne uspe. Zgovorne so bolj od besed.
Se spomnite, ko ste se nazadnje zbudili sredi noči ali zjutraj, se živo spominjali svojih sanj in bi se najraje pokrili čez glavo, da bi lahko ostali tam nekje še naprej? Pa ste se vseeno počasi pretegnili, odšli v kopalnico, pristavili vodo za kavo, se usedli, da bi jih zapisali … in žalostno ugotovili, kako žive so bile še minuto ali dve nazaj, zdaj pa jih je že prekrivala tančica megle in jim jemala sliko in moč. Skoraj bi se čisto izgubile, če ne bi pohiteli in jih začeli kar najhitreje prenašati na papir ali jih pisati na računalnik.
Tako hitro se lahko razblinijo tudi občutki, ki jih v nas pusti situacija, v katero se vživimo, če ne dovolimo, da bi izzveneli počasi. In vanjo se ne vživimo kar tako, za hec in le na videz. Saj veste, vse se zgodi z razlogom, če smo le pozorni na to.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 15. november 2018
Blanca Chara 