»Aaah, končno! Končno mi je uspelo! Končno sem le dočakala! Kako vesela sem! Tako dolgo je trajalo, tako … Ampak zdaj, zdaj je to za mano. Pozabila bom na vse minute in ure in dneve, kot da jih ni bilo, ker se je splačalo. Zdaj si bom končno vzela čas zase. Zdaj bom samo uživala! Zdaj pa zares, čisto zares!«
Saj vam je znano, kajne? Ta občutek, to olajšanje, to neskončno veselje. Potem ko ste končno prišli tja, kamor ste že dolgo želeli, ko ste končno dočakali, kar ste si že dolgo želeli, ko ste končno dokončali, kar ste dolgo, včasih z večjim žarom včasih z muko in nejevoljo, ustvarjali.
Kot bi se vam kamen, včasih celo skala, odvalil od srca, kot bi ponovno ali celo prvič globoko in sproščeno zadihali, kot bi vas zrak objemal in sončni žarki božali, kot bi se z oblaki igrali skrivalnice, kot bi od veselja in sreče skakali z zvezde na zvezdo.
Včasih za male, včasih za velike stvari.
Toda … je sploh lahko kakšna stvar, ki požene toliko veselja po vsaki celici našega telesa, majhna? Lahko. Vendar le za tistega, ki to ni doživel in ki ne razume tistega, ki je.
Vedno se splača vztrajati in stremeti za svojim ciljem, gledati točno naprej, hoditi in skakati čez ovire, se ne meniti, kaj govorijo prijatelji in znanci in vsi tisti, ki nam želijo samo dobro … ker le mi vemo, kaj si želimo ali včasih niti mi ne, pa samo čutimo, da nas nekaj vleče, naprej, v neznano, nekaj nevidnega, nekaj, česar (še) ne moremo razumeti, in sledimo.
In tako zdaj čakamo … da se konča staro ali začne novo leto? Aaah, to zdaj ni pomembno, leto prihaja in bo prišlo samo od sebe, da si le dovolimo, da se čas malo ustavi, da zadihamo in se sprostimo, pustimo vse ne-obveznosti in ne-nujnosti (premislimo, kaj sploh je obvezno in kaj nujno) in uživamo v tem čudovitem prazničnem decembru. Če pa nam vseeno kdaj kaj slabega pride na misel ali nas mika, da bi celo rekli na glas, štejmo do deset, včasih celo do sto, in raje delimo smeh in veselje, ker le to vodi k našim željam in ciljem, skritim nekje v srcu ali že zapisanim v zlati knjižici. In uživajmo v trenutku.
Naj se sveti vse okrog nas, mi pa v sredini vsega!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 6. december 2018
Blanca Chara 