Kaj je to ‘poseben dan’? In ali je le en in edini?
Poseben dan je dan, ki ga dočakaš, dan, ki te mogoče zaradi lepih sanj razveseli že zjutraj, ali dan, ko te zaradi česa drugega v trenutku ponese daleč nad oblake. Dan, ki te razveseli.
To je tistih štiriindvajset ur, ki jih ne pozabiš nikoli. Ko včasih skoraj ne verjameš, da se ti je res zgodil in da si del njega. Dan, ki ti daje posebno energijo in moč, te poživlja in navdihuje in si zaradi njega navdih tudi svoji okolici, četudi samo nekaj minut ali trenutkov v njem.
To je dan, ko ti je lepo, ko žariš, ko je tvoj ves svet in si želiš, da bi jih bilo še veliko več. Dan, za katerega se včasih zdi, da zanj pravega vzroka sploh ni, dan, ki pride nenapovedano in nepričakovano. Ampak vzrok, vzrok je takrat zadnje, kar bi bilo pomembno! Edino kar je pomembno, je, da ga zajamemo z veliko žlico, da občutke in čustva, ki jih (z)budi v nas, negujemo in pestujemo in v njih lebdimo, dokler ne izzveni še najmanjša sled za njimi. Dan, ki ga znamo podoživljati, ko nam gre dobro in tudi, ko smo v enem tistih dni, ki bi jih najraje prespali pokriti z odejo čez glavo.
In ne, poseben dan nikakor ni en sam, posebnih dni je veliko in vsak od njih je poseben na prav poseben način. Le koliko bi jih našli, če bi samo na hitro prelistali svoj dnevnik ali skrbno pobrskali po spominu? Koliko velikih in koliko majhnih posebnih dni, za katere lahko le mi vemo, da so posebni.
Toda dan, ki je poseben prav za vse, ta en in edini dan, ta šele prihaja. Dan, ko se bo minulo prevesilo in odšlo, ko bo kot škatla, iz katere smo vzeli in užili še zadnje situacije in dogodke, ki so nam bili v tem letu namenjeni ali tiste, ki smo jih ustvarjali sproti sami, srečali nove znance in prijatelje, se mogoče kakšnemu zahvalili, ker nam je prišel na pot in sami krenili v drugo smer, dan ko bomo nekatere stare občutke pozabili in čustva izživeli ali jih za nekaj časa potlačili in (po)čakali, da ugotovimo, zakaj so se nam zgodili. Dan in tisti zadnji trenutek v njem … ko se zdi (in si želimo), da bo po njem vse tako zelo drugače.
Naj jih bo čim več, teh prav posebnih! Jaz sem za, vi tudi?
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 13. december 2018
Blanca Chara 