To, čemu dajemo prednost v življenju, za kaj se trudimo in za koga, to vemo, kajne? Vemo tudi, da večinoma živimo v preteklosti ali prihodnosti in da se na sedanjost spomnimo šele, ko je že mimo. Cel kup izgovorov najdemo za eno in drugo, eni so stalni in se ponavljajo, druge si izmišljujemo sproti. Potem pa ugotovimo, da čas mineva brez presežkov in brez tistega pravega, notranjega zadovoljstva … čeprav imamo čudovit in ves bleščeč nov avto, smo se vselili v dom, ki ima veliko več sten kot le štiri in na bančnem računu še vedno visok kupček!
Se kdo sploh še zna pohvaliti z nečim, kar ni materialno? Ali večina sploh ve, kaj bi to lahko bilo in če kaj takega sploh obstaja?
Mogoče ste že napisali svoje želje za prihajajoče leto ali vsaj razmišljali o njih, veste tudi, koga boste postavili na prvo mesto? Ne kaj, ampak koga? Mamo, očeta, sestro, brata, otroka, partnerja, prijateljico, soseda, sodelavko ali neznanca, ki ga že tako dolgo želite spoznati?
Vas je presenetilo, da ste se kar naenkrat zalotili, da ste začeli premišljevati, zakaj prav njih? In bili nemalo presenečeni nad tihim glasom, ki vam je znova in znova zastavljal vprašanja kot: »Si želiš, da jih ne bi razočarala in da bi te imeli radi? Si želiš ugajati in imeti prijatelje, pa kakršne koli že? Želiš dokazati, da zmoreš, da si boljša od …?«
Zakaj le smo tolikokrat osredotočeni na dobro počutje in zadovoljstvo drugih, nase pa pozabimo? Zakaj smo tolikokrat prepričani, da če bodo oni zadovoljni, bomo (lahko) tudi mi? Zakaj sebe vedno postavimo na konec ‘vrste’? Kaj ne bi moralo biti ravno obratno? Kaj ne pozabimo vedno znova na edino pomembno osebo v svojem življenju? Nase? Na svoje želje in hotenja? Seveda ne taka s katerimi bi kogarkoli kakorkoli ovirali ali mu škodovali, ampak da se bomo čutili izpopolnjene in notranje bogate, da bomo zadovoljni sami s sabo in bomo sproščenost, ki jo v svetu nenehnih velikih pričakovanj na vseh področjih življenja že tako težko najdemo, delili in širili na svojo okolico.
Vem, najbrž bo težko. Napisati nematerialne želje. Toda … če že ne bo na gosto popisan cel list, se bomo vsaj zamislili in začeli razmišljati o sebi! O tem, kdo smo in kaj imamo. In predvsem o tem, kakšni ne želimo več biti in česa ne potrebujemo – več!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 20. december 2018
Blanca Chara 