Mrak.

lisa 296 - pexels-photo-206359Mrak … življenje se počasi umirja … noč je vedno bliže. Po domovih in na cesti zasvetijo prve luči. Zvezde na nebu se živahno prižigajo in delajo družbo srebrni polni luni, ko se od nekod prikradejo najprej majhni, za njimi pa vedno večji oblaki, ki vztrajno zakrivajo nočno svetlobo. Vi pa zaviti v toplo odejo udobno zleknjeni ležite v mehkem kavču, opazujete nočno pravljico in poslušate svoje misli. Tak spokojen mir je, brez najmanjšega šuma, samo igra narave. Niti premaknete se ne, da bi vstali in se odpravili spat, na to sploh ne pomislite. Dokler se nekje v daljavi sredi temnega neba ne pojavi prvi blisk. Nenadoma in nepričakovano.

Tiho vstanete, se še enkrat ozrete v temno noč … in se v trenutku odločite, da boste noč prenesli tudi v svoj dom. Luči ostanejo ugasnjene, ne prižgete niti najmanjše svečke. Skozi prostore se premikate počasi in brez najmanjšega šuma, kot mačka, čeprav ona z mehkimi blazinicami na tačkah in vi obuti v copate. Ker niti tišine nočete zmotiti.

Oči se hitro privadijo na temo, sem in tja vidite celo obris kakšnega predmeta ali ovire na poti. Ne poslušate več svojih misli, zdaj poslušate svoj dom. Samo svoj dom. Pozorno in osredotočeno. Zdaj niso več oči tiste, ki vidijo, zdaj ‘gledajo’ in ‘vidijo’ občutki, ki jim sem in tja pomagajo še roke. Kako presenečeni ste, ko ugotovite, da vam gre dobro. Brez zaletavanja in negotovosti. Brez strahu.

Mogoče še nikoli niste ne pomislili ne imeli priložnosti, da bi ‘tipali’ skozi temen dom ali pot ali cesto ali … ker je bila vedno in povsod – luč. Mogoče nikoli še pomislili niste, da je bilo tako (enostavno) prav zato, ker je bila – luč. In ste videli in (zato) tudi vedeli. Kako naprej.

Kaj ne spominja vse skupaj na naše življenje? Na temo skozi katero tipamo, ker ne vemo niti tega, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku, in luč, ki predstavlja vse lepo in vznemirljivo, kar se nam lahko zgodi in nas čaka, nekje in nekoč, mogoče že jutri? Življenje, ki ga moramo začutiti, razumeti (ali ga vsaj poskusiti razumeti) in se mu prepustiti? Z občutkom?

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 17. januar 2019

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s