Zaobljube in zaobljuba.

lisa 297 - girl-sitting-water-jetty-395713Življenje. Kaj pravzaprav je – življenje? Kako bi ga lahko razložili, ne besedo samo, ampak … Bi znali? Povedati na kratko, ne da bi pogledali v slovar, kjer se opis začne tako zelo neživljenjsko z »Življenje je pojav, ki …«? Hm, resno, pojav? Kako le je lahko življenje pojav?! Kaj ni pojav nekaj kratkega, nekaj kar zagledamo, zaslišimo ali doživimo v hipu? Kot mavrica, ki se naenkrat pojavi na nebu?

Je življenje tvoje najboljše prijateljice res lahko samo pojav? In njihovo, njegovo, tvoje življenje? Kaj ni to njena in njihova, njegova, tvoja in moja zgodba, zgodba, ki ji sledimo in jo soustvarjamo skozi čas? Od točke A, ki ji rečemo rojstvo, do točke X, ko se poslovimo od vseh znanih, ki nas zaradi ‘dobrega’ ali ‘slabega’, kar smo naredili v življenju, ohranijo v spominu, dokler le-ta ne zbledi, in neznanih na tem svetu? Dolga in pestra ali komaj začeta? Za nekoga mavrica v živahnih sončnih barvah in drugega mračen, siv oblak? Zgodba, ki se meri v letih, čeprav je sestavljena iz trenutkov?

Življenje ne more biti samo pojav, življenje je lahko edino zgodba. Ki se zapleta, razpleta in odvija tako neopazno, da se ga velikokrat zavemo šele ob prelomnicah in rojstnih dnevih, in tako hitro, da pozabimo na trenutke, ki zbežijo v trenutku. Če se ne ustavimo in se potopimo v svoj mali svet.

Kako zanimivo, da moč in strast za življenje lahko srkamo v odklopu za štirimi stenami ali v družbi narave, ob kavi, nekje kjer smo prvič, daleč od znanega sveta, na sprehodu po poti skozi neznani gozd, na travniku, ki mu ni kraja ali ob knjigi, v kateri se izgubimo …

Pravkar je minil svetovni dan, ko naj bi prenehali z zaobljubami, ki smo si jih dali zadnje dni zdaj že starega leta. Tistimi ne bom več jedla zvečer, tekel bom trikrat na teden, nehala bomo govoriti negativno … Kaj ni to čudovita priložnost, da sprejmemo novo odločitev, se poglobimo vase in v svoje občutke znova in znova in pri tem vztrajamo celo leto?

Predstavljajte si, da bi lahko ustavili trenutek, ga vsaj majčkeno raztegnili in bili popolnoma brez misli, nekje na samem … Kaj bi si (za)želeli, tako – zares?

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 24. januar 2019

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s