Kdo ste?
Bi znali povedati samo v nekaj besedah? Ne samo svojega imena in kje živite, ampak tudi našteti svoje dobre, manj dobre in celo slabe lastnosti? Tako, pred večjo ali manjšo skupino ljudi, kjer bi se morali, tako kot vsi ostali, predstaviti na glas? Verjetno bi si želeli, da bi najprej slišali vse druge, da bi se sploh spomnili, kakšne lastnosti (čeprav jih je našteto) nekdo lahko ima. In potem premišljevali, kaj bi rekli, ker ne želite govoriti o sebi niti ne želite izstopati. Ali pa bi vam bilo bolj pomembno, kako ste videti, medtem ko govorite, saj boste skupaj le kratek čas in vas tako ali tako (lahko) vsak vidi drugače.
Mogoče pa ste že imeli takšno izkušnjo in se potem, ko ste se po nekaj minutah uspeli spomniti, kaj ste rekli, začeli spraševati, kako le ste lahko o sebi povedali nekaj, kar pravzaprav sploh niste in tudi nikoli ne želite biti in se to vidi že na kilometre daleč! Ali celo nekaj, kar vas že dolgo moti, a ne morete drugače. In vam je bilo žal in ste se zato slabo počutili ves čas srečanja.
Kaj pa če bi si zdaj vzeli čas, vzeli list papirja in spontano, brez pretiranega razmišljanja in na hitro, predvsem pa iskreno, napisali, kdo ste? In napisanega ne bi videl nihče, le vi, in še to ne takoj ampak jutri, drug teden ali šele čez mesec dni, mogoče leto? Mislite, da bi se »videli« vedno enako? Se čudili ali bili presenečeni nad tem, kako ste se »videli« takrat? Tako kot drugače beremo knjigo, ko jo ponovno vzamemo v roke, ker smo tudi mi vsak svoja, včasih odprta, velikokrat (najbrž) zaprta, knjiga?
Pri nekomu drugemu težko rečemo, ali se spreminja skozi čas, ker ga ne poznamo dovolj dobro, ga vidimo samo občasno in za kratek čas, nikakor pa v njegovo notranjost. Ali pa prav zato lažje. Kaj pa sebe, sebe lahko vidimo drugače? Ali nas morajo na to spomniti ali opozoriti drugi?
Lahko pa naredimo še en korak dlje! Vzamemo nov list papirja in čas, veliko časa, in se poskušajmo spomniti, kdo zares smo, brez pretvarjanj in prilagajanj … in nazadnje še kdo bi radi bili …
… in vse to nas dela takšne, kakršni smo. Ta trenutek in zdaj.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 31. januar 2019
Blanca Chara 