Blanca Chara

Kaj vas zanima, ko osebo vidite prvič? Pa če je srečanje dogovorjeno ali naključno. Se sprašujete, kdo neki je ali pustite, da spoznavanje teče spontano? Ste redkobesedni in čakate na njegov ali njen odziv in se, če ostane tiho, zmedete, ali ste tisti, ki vodi pogovor? Poskušate na vsak način ustvariti prijetno vzdušje ali vam je vseeno, sploh kadar vidite, da oseba nasproti vas ni zainteresirana za vašo družbo? Vztrajate ali se umaknete?

Seveda so situacije zelo različne in se tudi odzovemo vsakih drugače, in vendar nam je včasih prav težko razumeti, zakaj nekdo ni razpoložen, prav tako kot nam je težko razumeti in nam je celo neprijetno, ko smo mi nerazpoloženi in bi nas nekdo v dobro voljo spravil na vsak način.

Potem se pojavi še zagata, ko se sprašujemo, zakaj je tako, če nismo mogoče mi krivi, da je z nami kaj narobe, in nerazpoloženje vzamemo osebno … Kje je, pravzaprav, tista meja, ko vemo, kdaj nekdo ni razpoložen zaradi nečesa, kar se mu takrat dogaja v življenju, in kdaj mu ni do tega, da bi se zapletel v pogovor in se družil z nami, takrat ko mi to želimo ali vedno in nasploh?

Ah, te tanke meje, ki nas silijo, da se odločimo, za kaj naj bi v resnici šlo … Le zakaj tako pogosto stvari jemljemo osebno?

Spomnim se, da sem morala že kar nekaj časa nazaj na poslovni obisk na drugi konec Slovenije. Kako so se hihitali sodelavci, in to ne samo meni za hrbtom, tudi čisto odkrito, ko so izvedeli, s kom bom morala na pot, ker gospod ni bil ravno med najbolj priljubljenimi. Ampak se nisem pustila. Natanko sem vedela, kaj je moj cilj tistega dne, on pa najbrž tudi. In sva šla. Jaz brez kakršnihkoli pričakovanj, ne slabih ne dobrih, on pa – tak kot je vedno bil, redkobeseden in prikupno samozavesten. Kako zelo prijeten je bil najin molk, med vožnjo. Nič tistega kaj naj pa zdaj rečem ali uf, le kaj si misli o meni, da nič ne reče. Samo molk. Molk dveh oseb, vsaka v svojem svetu, popolnoma mirna in brez pričakovanj. Le v trenutku.

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 21. februar 2019