Kdaj nazadnje …

Lisa 303 - pexels-photo-320269 Že nekaj časa nazaj se je govorilo, da pisem, tistih pravih, na belem ali vzorčastem in včasih odišavljenem papirju, za katere smo že brez podpisa vedeli, kdo jih je napisal, ne bomo več pisali in jih pošiljali ljudem, ki so nam blizu. In izb(i)rali razglednic, ki bi že s sliko toliko povedale, da bi na drugo stran napisali le še: »Lep pozdrav!« ali »Tukaj je tako lepo, da si želim, da bi bil(a) z mano!«

Sem in tja se v nabiralniku sicer še vedno najde kakšno, vendar so zdaj socialna omrežja in časopisi in gore raznih revij tista, ki nas obveščajo o dogajanju okrog nas, učijo, kako naj razmišljamo in nas »svarijo«, kaj se bo zgodilo, če ne …

Eni jih berejo, besedo za besedo, drugi se zanje odločijo in jih prebirajo enostavno zato, da se vsaj za kratek čas »umaknejo« iz svojega vsakdana, okolja in ljudi, jih na hitro prelistajo in si ogledajo samo slike.

Koliko tega pa preberemo zares, se nad prebranim zamislimo, napisano ne le kar tako brez premisleka sprejmemo? Koliko tega pozabimo celo v trenutku?

Se spomnite, kdaj nazadnje ste prebrali nekaj, kar se vas je dotaknilo? Tako močno in nenadoma, da ste sredi članka prenehali brati in se nad napisanim zamislili? Ker je sprožilo nek mogoče že davno pozabljen spomin ali izkušnjo, in ste se zalotili, da zdaj razmišljate popolnoma drugače in bi tudi ravnali drugače, ali pa nekaj, kar ste slišali prvič in vas je, na vaše veliko presenečenje, pritegnilo v hipu in na poseben način; vas spodbodlo celo tako močno, da ste se želeli o tem še pogovarjati, misel razvijati naprej in mogoče kaj dodati? Pa ne o negativnem in niti ne nad tem, kako razmišlja pisec, ampak kaj o napisanem mislite vi?

Vse preveč površni postajamo, tako pri poslušanju, kot pri gledanju in govorjenju, izgubljamo nit in se marsikdaj že nekaj minut kasneje ne spomnimo več, o čem je bila tema. Že res, da je dobro brati in poslušati, toda v poplavi informacij je dobro biti tudi pozoren in kritičen, znati informacije »presejati« … Predvsem pa je dobro imeti svoje mnenje, se ne zmesti takoj in pustiti zavesti. Ker le tako lahko sami sebi ostanemo – zvesti.

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 7. marec 2019

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s