Pričakovanja, moja in naša, tvoja in njihova. O tem, kako naj bo nekaj narejeno. So največkrat zelo različna. Jaz si predstavljam eno, ti drugo, mi si predstavljamo eno, oni si predstavljajo drugo. Kar seveda ugotovimo šele, ko na koncu skupaj sedemo za mizo. Če nismo zadovoljni v celoti, je popravljanje zamudno in ga spremlja veliko slabe volje na obeh straneh, če delno, obstaja velika verjetnost, da bodo nesoglasja odpravljena hitreje, rezultat pa dosežen v obojestransko zadovoljstvo.
Seveda je vse odvisno od tega, kdo je tisti, ki da idejo ali naročilo in kdo tisti, ki naj to opravi. Navadno velja, da je zahtevnejši prvi, se pa lahko zgodi, sploh če mu je naročeno všeč in se mu bo posvetil z vsem svojim bitjem, domišljijo in znanjem, da je to drugi.
Sicer pa … kako naj vemo, kaj moramo narediti, če nam ni povedano in razloženo v detajle, če se o svojih pričakovanjih ne pogovarjamo, tako eni kot drugi, vsaj na začetku, še bolje pa ves čas med izvedbo?
Življenje je sestavljeno iz pričakovanj posameznikov in pričakovanj družbe. Če so pričakovanja posameznika velika in jih je veliko, so pričakovanja družbe še večja in jih je še več. Oboja pa velikokrat nedorečena. Ker še niso dozorela, ker ta, ki naroča, ne ve točno, kaj bi rad, ali pa razloži preveč površno, ali zato, ker tisti, ki izvaja, sicer dela po svojih najboljših močeh, ki pa, žal, niso v skladu s pričakovanji naročnika. Poleg tega ima še vsak svoj karakter in pogled na svet in je pričakovati, da bo rezultat dosežen brez komplikacij in v obojestransko zadovoljstvo, lahko prava utopija.
Pričakovanja so kot odločitve, vzamejo veliko več časa, kot ga potrebujemo, da začnemo ustvarjati in načrtovano ustvarimo. Ker se premalo pogovarjamo sami s sabo in s tistimi, ki naj bi pričakovanja uresničili, in obratno. Ker ne povemo, kaj pravzaprav želimo. Ker ne so-delujemo ali so-delujemo premalo. Ker puščamo, da delo teče naključno in spontano, kar se včasih res pokaže bolje, kot smo si zamislili, velikokrat pa nas pusti razočarane in včasih celo praznih rok, pa če gre za velik projekt ali nekaj, kar je del vsakdanjega življenja in se ne zdi nič posebnega. Po drugi strani pa … saj je dobro biti spontan! Aaah, to relativno …
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 21. marec 2019
Blanca Chara 