Misel in misli. Nikoli ne samo ena, vedno jih je več. Ki se med seboj prepletajo, preskakujejo, se izgubljajo, skrijejo samo za hip in se potem spet skrivnostno pojavijo. Od nekod. Trideset tisoč na dan ali več. Kdo bi vedel, kdo le bi jih lahko (pre)štel …
Misel je kot senca, ki bi jo rad ujel. Kot snežinka, ki mehko pade na belo pokrajino ali lesketajoča se kapljica, ki pade v lužo, potok, reko, morje. Kot utrinek sredi neba posutega s svetlimi zvezdami. V vseh odtenkih našega počutja. Nekaj, kar ne moremo prijeti, nekaj, kar se razblini v hipu in vedno začetek pravega plazu novih. Včasih nam dovoli, da jo ohranjamo, ji sledimo in jo zadržimo za hip, ker že v naslednjem ustvari novo. Kdo ve, zakaj, kdo ve od kod.
Misel ni beseda. Ne more biti. Tudi če bi jo želeli napisati, nam ne bi uspelo, pa če bi uporabili še tako »bogate« besede. Vedno bi se nekaj izgubilo, vedno bi se nam porajale nove in nove. Misli. Uspelo nam ne bi niti, če bi jo narisali. Ker se jo tudi narisati preprosto ne da.
So pa misli vedno z nami. Tudi ko se pogovarjamo, pišemo ali rišemo, celo kadar beremo knjigo, in ne samo tiste, ki so vezane na dogajanje v knjigi, še marsikatera in mnogo drugih. Pojavijo se (lahko) iznenada, če to želimo ali ne, če so dobrodošle ali ne, nas begajo čez dan in nam ne dovolijo, da bi se zvečer mirno potopili v spanec in nas budne pustijo skoraj do jutra, nam drugič spet pomagajo. Si predstavljate, da bi se nekje zbirale in bi jih na koncu dneva lahko prebrali? Kot knjigo? Kakšna mešanica žanrov in občutkov bi to bila, saj bi jim komaj sledili! En sam dan bi bil gotovo premalo.
Zato pa … se je tako zelo dobro včasih odklopiti, od vsega! Se nekje ustaviti kar tako, sredi dela, mogoče … se zazreti v neko točko in ne misliti na to, zakaj tam je, ampak samo biti … opazovati svečo in njen drobni plamen, kako mirno gori … se na sprehodu zazreti v daljavo … prisluhniti tišini … Pa tudi če samo za nekaj trenutkov.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 4. april 2019
Blanca Chara 