Le malo stvari je v življenju, ki jih naredimo, ne da bi razmišljali o njih in se zanje na koncu tudi odločili. Kot da se vrinejo med ostale, se v nas naenkrat nekaj premakne in nas brez razloga, včasih skrivaj, včasih pa kar zavedno, potisne v situacijo, čustveno ali fizično, o kateri sploh nismo razmišljali in smo bili z mislimi celo čisto drugje. In ko se vrnemo nazaj, ko poskušamo razumeti, kaj se je pravzaprav zgodilo, nam je bolj malo jasno in se v večini primerov znajdemo v slepi ulici, ali, mogoče, ugotovimo šele čez čas.
Ker … ni vse le v naših zavestnih odločitvah in upoštevanju navodil in nasvetov, ki jih je povsod polno. Ni vedno vse v glavi. Misli, ki se nam neprestano prepletajo in ustvarjajo čustva, so eno, občutki, ki nas tako presenetijo, pa niso vezani ne na misli, ne na čustva. Občutki samo so. Tako kot trenutek samo je. Brez prej in brez potem. Samo v tišini srca.
Življenje je polno sporočil in znamenj, ki nam jih kaže skozi občutke. Na vsakem koraku. Le pozorni moramo biti nanje in si jih poskusiti razložiti, ugotoviti, zakaj so se pojavili in zakaj prav zdaj, kaj bi nam radi povedali in kam bi nas radi usmerili. Lahko jih opazimo kje zapisane, v situaciji, v kateri smo ali se naenkrat znajdemo, sredi koraka … včasih pa tudi kot občutek, ta najbolj čist in pristen trenutek, ko se nam lahko zdi celo tako neznan, da skoraj ne moremo verjeti, da je naš. In prav to je tisto, kar nam je v življenju tako velikokrat lahko v pomoč.
Da pa bi se občutkom odprli čim bolj in bi nas lahko dosegli čim lažje in čim večkrat, moramo biti sebi čim bolj zvesti in se sem in tja umakniti. V svoj svet, v svojo tišino. In najti mir v sebi. Da slišimo le svoje misli, proste in daleč stran od vpliva okolice, in damo prosto pot tudi in predvsem njim. Svojim občutkom. Da se vseh misli in nepotrebnih čustev čim bolj otresemo. Da prideta na dan naše prvobitno veselje in radost in da imajo svoje mesto tudi žalost in solze. Tudi če se zdi, da brez razloga. Ker le tako lahko dobimo nazaj svojo pravo moč in življenja polno energijo.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 3. maj 2019
Blanca Chara 