Kot da jo vidite prvič.

Lisa 314 - pexels-photo-460621Je lahko še kaj lepšega, kot so zvoki narave?

Šum rahlega vetrca ali močni sunki, ki se jim z normalnim korakom komaj upiramo, droben piš, ko dežnika niti ne odpremo, pa vseeno kmalu ugotovimo, da smo kljub temu mokri, ali debela toča, ki tolče po vsem, na kar pada, murenčki in črički, ki s svojim neprekinjenim čri čri tekmujejo, kdo bo glasnejši, kosec sredi visoke trave, ki opozarja nase predvsem (beri: samo) ponoči in nam ne pusti mirno (za)spati – kdaj sploh zajame zrak? – žabe, ki se neopazne skrivajo tudi tam, kjer vode skoraj ni, in vse druge živali, ki jih slišimo le sem in tja. Saj se zdi, da se sliši celo sonce, posebej zdaj ko nas razveseli le takrat, ko se oblaki malo razmaknejo ali razkadijo!

Ko beremo knjigo in v njej podroben opis narave, s katero nam pisatelj želi pričarati vzdušje … mu večinoma uspe. Res da včasih komaj čakamo, da preide k temi, zaradi katere smo knjigo izbrali, a če smo vztrajni in se v besede poglobimo, naravo lahko prav zares začutimo … ‘vidimo’ barve, ‘slišimo’ zvoke … celo vonj(amo) včasih.

In si tako privoščimo košček narave v udobnem fotelju ali postelji zvečer pred spanjem, tako na hitro, lahko bi rekli »instant naravo«. Ki pa je, tako kot hrane, ni moč zamenjati s pravo naravo.

Ste že kdaj (sploh) poskusili začutiti naravo? Kot da jo vidite prvič,  kot da ste prišli od nekod »drugod«? Gledali drevesa, oblake, rože na travniku, srno, ki se pase sredi jase, kako vas plašno pogleda, že v naslednjem hipu pa zbeži globoko v gozd, in zajca, ki je skočil samo nekaj korakov pred vami in vas prestrašil?  Ne da bi vedeli, da je bila tisto srna in to zajec?

In hodili po vam neznani vendar dobro shojeni poti, ki se je naenkrat spremenila v ozko gaz, zaslišali nenavadno šumenje v daljavi, se počasi a radovedno bližali zvoku, naenkrat pa zagledali čudovit slap, kako v ozkem curku pada z visoke police v kotanjo polno vode, ki vas je s svojo barvo in svežino vabila v svoje globine, vas pa je tako zeblo, da so iz tople puhovke kukale le vaše velike oči?

Kako prijetno je najti kakšen kotiček, kjer narava ostane le narava!

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 23. maj 2019


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s