Najprej so bile tri. Gospe. Pozdravile so se in se takoj ujele, v klepetu, seveda. Najprej stoje, potem sede za mizo, tesno druga ob drugi, da jim ne bi kaj ušlo. Dokler jih ni zmotil prvi, prišlek. Kot bi trenil, so bile vse tri pokonci, ga veselo pozdravile in mu prisluhnile. Ni minilo več kot nekaj kratkih minut, ko so prišli novi trije, dve gospe in gospod, verjetno so se srečali na parkirišču. Gospod je prav na hitro vse pozdravil, stopil vstran in jih opazoval sproščeno in z nasmeškom na obrazu. Verjetno je bil vsak dan del takšnih in drugačnih srečanj in si je tokrat le želel z varne razdalje opazovati, kako so se prijatelji spremenili, kako se po toliko letih znajo vključiti v staro družbo.
Družbo nekdanjih sošolcev?
Vedno več jih je bilo. Rokovali so se in se pozdravljali. Se objemali in poljubljali na lica, tisti, ki so si bili včasih bliže ali so si še zdaj. Dva sta si posebej goreče padla v objem … Le kaj se je zgodilo, da ju je življenjska pot ločila … Bili so prijazni, včasih malo zbadljivi in nagajivi, kot da so zavrteli čas nazaj, kot da danes ni obstajal.
Večinoma ženske, le nekaj moških, med katerimi je bil tudi moj nekdanji profesor. Morda me je celo prepoznal, pa ga je hitro potegnilo nazaj v vrtinec dogajanja. Seveda sem ga z veseljem opazovala, vedno je bil malo poseben, tudi tokrat. Zadnji v krogu za rokovanje, z rokami spuščenimi ob bokih, čakajoč na novega sogovornika, v lepo zlikanih hlačah in srajci, ki je spodobno prekrivala trebuh … Ha ha ha, jaz pa se ga spomnim, kako se je pred predavanji po hodniku vozil z rolerji!
In potem je prišla. Ona. Tista, ki ne manjka v nobenem razredu, tista, ki je kot dekle mešala glave fantov vsa dolga (m)učna študijska leta. Gotovo je že pred vrati, kaj pred vrati, doma, vedela, da je še vedno – prva. In vstopila s širokim nasmehom, samozavestnim korakom in rokami, ki so bile pripravljene na vesel stisk rok in prijateljski objem (ki se jih je, rok in objemov, v mladih letih verjetno morala hudo otepati).
In spomini na kaj je bilo in kako, so bili v hipu glavna tema. Za smeh, seveda.
Kaj ni lepo, da jih imamo? Spomine! Pa ne zato, da žalujemo za njimi, ampak da smo veseli, da smo lahko del njih. In da vemo, da je nekoč v prihodnosti tudi današnji dan lahko čudovit spomin.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 6. junij 2019
Blanca Chara 