Cilj.

Lisa 317 - pexels-photo-1578750Nešteto je vsega. Ne-šteto. Samo nebo je meja. Celo ljudi je na nek način nešteto, ker smo si tako različni. Pa vendar nihče nima nešteto vsega. Niti eden. Ni imel, nima in ne bo imel.

Nešteto vsega se lahko zgodi, nešteto vsega je na izbiro in na voljo. Pred nami je vsak hip nešteto odločitev, a vendar vedno le ena tista, za katero tisti hip mislimo, da je prava. Niti ne čutimo, samo mislimo.

In glede na to, katero izberemo, izberemo tudi določeno pot v življenju. Ki jih je, spet, nešteto. Če izberemo to, gremo po tej, če izberemo ono, po drugi. Neskončno je še križišč, na katerih se vedno znova ustavimo, da se odločimo in izberemo pot, včasih je postanek kratek, včasih skoraj v preletu, včasih se zdi, da neskončen.

Toda, čeprav poznamo cilj, si ga zamislimo in vidimo, ne vemo in ne moremo vedeti, kam nas bo peljala naša odločitev. Ker je na poti še toliko stranskih poti, s katerih prihajajo ljudje, tako tisti, ki jih poznamo kot neznanci. Ki vsi hodijo vsak po svoji poti, pa vendar stopijo in hodijo skupaj z nami tudi po naši. S svojimi odločitvami in cilji, željami, ki so drugačni od naših. Včasih se ustavimo in nekaj časa hodimo skupaj, tesno ali na razdalji, včasih nas nevidne niti povežejo za vedno, in vplivajo na našo odločitev, pot in življenje. Če se še tako upiramo.

Ni čudno, da se naše misli in dejanja tako pogosto razhajajo in med nami prihaja do različnih mnenj in nesoglasij, ki jih ne pričakujemo in ne želimo sprejeti. Ne vedno, velikokrat pa. Da bi le znali opaziti in ‘slišati’, na kaj nas ta nesoglasja opozarjajo, in slediti. Kot na križišču, ko se srečata dva tujca, ki ne vesta, v katero smer morata, se ustavita, premislita ali pa za pot vprašata drug drugega in se zanjo odločita ali ne.

Poletje je tako lepa priložnost, da spoznamo nove ljudi! Kar sama se ponuja, in ne ena! Nešteto jih je. Priložnosti, da se spoznamo samo na kratko, ko poklepetamo s tujcem, ki ne ve, kaj si je še vredno ogledati v našem kraju, da s prav tako utrujenim planincem skupaj prehodimo še tistih nekaj klancev, ki nas peljejo k planinski koči, da si z nekom, ki ga smo ga spoznali daleč stran od doma, popestrimo brezskrbne dni … in postanemo dobri prijatelji ali pa druženje ostane le prijeten spomin na neko poletje.

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 13. junij 2019

 


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s