Človek je vedno sam. Je bil, je in bo. Ne glede na situacijo. Razlika je le v tem, da mora zdaj vsak sam stopiti iz ustaljenih okvirjev, poti in dogovorov, se prilagoditi novim in se kar naenkrat soočiti sam s sabo. Ker se je tok življenja, kot smo ga poznali še pred nekaj dnevi, spremenil, se skoraj ustavil.
Okrog nas.
V nas pa se je življenje šele začelo …
Tudi tako, da imamo časa kar naenkrat veliko, celo preveč. Ko mnogi še niso okusili življenja z veliko časa, ker so bili pahnjeni v vrtinec življenja takoj na začetku ali s(m)o drugi enostavno pozabili, da s(m)o ga kdaj imeli. Ko mnogi ne vedo, kaj bi z njim.
Ko so pozabili tudi, kaj potrebujemo. Kaj potrebujemo ZARES.
Pred kratkim sem ponovno prebrala besede, ki jih je v knjigi o Borisu Cavazzi zapisala Vesna Milek: »Fascinira me človek, ki se ne boji biti človek, in to z vsemi strastmi, obsesijami, bolečinami, frustracijami.«
Si upamo? Tako živeti? Odkrito in iskreno? Do sebe in drugih? Predvsem pa odgovorno? Danes in vsak JUTRI?
19mar2020
