Spomnim se gospe, s katero sem se zapletla v prijeten pogovor. Hitro sem ugotovila, da je profesorica fizike v pokoju, da jo zanimajo predvsem tehnične stvari.
Prav zgovorna je bila, ravno je prišla s tržnice. Med drugim je povedala, kako zelo zdrave so borovnice, da če bi ljudje to vedeli, bi jih gotovo jedli vsak dan. Komaj sem ujela trenutek, da sem ji z občudovanjem rekla, kako dobro je videti, ona pa: “Hm, pa vi veste, koliko sem stara?” Nisem hotela nič reči, ker so to za mene samo številke. Ampak me je tako dolgo gledala in čakala, da sem tako, čisto počasi in s premislekom rekla, najbrž malo čez sedemdeset. Ona pa: “Aha?! Triindevetdeset!” Nisem mogla verjeti, tako polna energije in življenja, radovedna in komunikativna! Res izjemna gospa.
Tako da, ja, o starosti naj se govori šele po devetdesetem.
P.S. To ni ta gospa s slike.
Blanca Chara 