Dva avtobusa. Prvi s preprostimi sedeži in opremo, bolj ali manj čist, in s postanki vsakih par minut, na njem pa večja ali manjša skupina posameznikov, ki se ves čas spreminja. Nekaj jih s svojimi mislimi zre skozi okno ali opazuje nove potnike, večina pa je zatopljena v majcene ekrane, ki se svetijo iz njihovih … More Dva avtobusa … en posameznik.
Vsi imamo svoje dobre in manj dobre dneve, bolj ali manj odvisne od nas, »nič posebnega« dneve, celo tiste, za katere si želimo, da bi bili že za nami in tiste, ki se jih še posebej veselimo. So pa tudi dnevi, za katere ne vemo, kaj lahko pričakujemo od njih … ker na vabilu piše … More Priti ali ne priti …
Velikokrat bi rade brskale z obema rokama, ko gremo v trgovino. Pa kakršno koli že. Tudi jaz, seveda. Pa sta nastali dve mali črni … iz blaga, delno zašiti na stroj, večinoma pa na roke. Prva za kombinacijo k mojemu zimskemu plašču, druga za prijateljico. … z mehkim dolgim trakom, ki ga obesiva preko rame … More Mala črna – torbica.
V teku življenja pridemo v stik z nešteto ljudmi. Povsod tam kjer se »učimo« življenja ali za življenje in povsod tam, kjer mislimo, da smo se naučili že vsega in življenje »le« živimo. Nove ljudi spoznavamo na vsakem koraku, v vsakem trenutku od rojstva naprej. Tudi tam in takrat ko se nam to zdi popolnoma … More Vedno novi … vsak dan …
Želje so in imamo jih vsi. Vedno. Skrite na varnem globoko v srcu ali pa tako glasne, da jih poznajo vsi, na koncu leta zapisane na list, ki visi na steni, kjer se nam pogled ustavi največkrat na dan, ali v dnevnik s ključavnico. Ene uresničljive, za druge se zdi, da ne. Čeprav … saj … More Želje, skrite in glasne.
