April je mimo, mokro poletje tudi. Jesen pa še teče. Dobesedno teče. Z neba v potočke in potoke, reke in jezera, od tod pa pod zemljo, ki vrača nazaj. V razmočene travnike, ki se spreminjajo v močvirja, če to že niso, čez ceste v vasi, v kleti in celo hiše. In kar naenkrat gumijasti škornji postajajo nov par obutve, ki je v omari za čevlje nujen in nepogrešljiv.
Prve »gumijaste škornje« so poznali že južnoameriški Indijanci. V vedro so natočili mleček iz kavčukovca, vanj polagali noge, potem pa jih greli nad ognjem, da se je guma spremenila v vodoodporno obuvalo. Ne ravno prijetno, a ne? Tudi Kolumb je poročal o škornjih iz gume. Žal pa se takrat guma ni izkazala za najbolj primeren material, na vročih tleh so se podplati stopili, na mrazu pa pokali.
Potem pa … najprej je vojvoda Wellingtonski, človek, ki je leta 1815 porazil Napoleona in vedno dosegel vse, kar si je zamislil, dve leti zatem pri čevljarju naročil popolnoma nov model škornjev. Niso bili več široki zgoraj in zavihani navzdol, temveč ožji, tako da se jih je dalo nositi pod dolgimi širokimi hlačami, ki so prišle v modo. Še danes se jih drži ime wellingtons ali wells.
Ti škornji so bili sprva usnjeni, kasneje pa iz gume, na katero vreme ni imelo vpliva. Čisto po naključju jo je leta 1837 odkril Charles Goodyear, potem ko mu je v kotel z vročo gumo padlo žveplo. Postopek je po rimskem bogu ognja Vulkanu imenoval vulkanizacija. V nov material se je tako zaljubil, da je iz gume želel narediti prav vse. Tudi škornje.
Tako so za zaščito angleških vojakov v prvi svetovni vojni naredili kar milijon dvesto tisoč parov škornjev. Po vojni so jih začele nositi še ženske in otroci, zaradi široke uporabe in trpežnosti pa tudi delavci, kmetje in rudarji. In tako je še danes.
Gumijasti škornji pa niso le zaščitno obuvalo. Potem ko se je leta 2005 na prireditvi v Glastonburyju v kratki poletni oblekici in klasičnih wellingtonkah Hunter pojavila Kate Moss, so postali še nepogrešljiv modni dodatek.
In to ne samo v dežju. Tudi takrat, ko se na nebu pokaže čudovita mavrica in ji po malih in velikih lužah sledimo do tja, kjer v mokri travi skriva velik zaklad.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 20. november 2014