Pred kratkim sem po telefonu govorila s prijateljico, ki je že dolgo nisem videla. In sva malo poklepetali. O tem in onem … Seveda pa naju je zanimalo tudi, s čim se ukvarjava. In je začela vsa navdušena razlagati, da je ravnokar iz omare vrgla vse stare cunje. Da se je začela oblačiti čisto drugače in da se zdaj super počuti. Kako zdaj “diha” čisto drugače. Kar žal ji je bilo, da tega ni naredila že prej, saj se šele zdaj zaveda, kako pomembno je to bilo zanjo.
Zelo vesela sem bila njene izkušnje in žara ob spremembi, ki jo je naredila. Pa vseeno tudi malo žalostna. Zakaj? Ker bi ji rada pokazala, kako lahko svoja oblačila pogleda čisto drugače, na novo, v kombinacijah, ki jih ni vajena.
Ženske smo zelo kritične do sebe. Vedno najdemo nekaj, kar nas moti, nismo zadovoljne ne s svojo postavo, ne same s sabo. Kar odločimo se, da nekaj na nas ni lepo, ni dobro, ni privlačno. O svojih “pomanjkljivostih” poskušamo prepričati najboljšo prijateljico ali celo svojega partnerja?! Partnerja, ki nas ima rad prav zato, ker smo “nepopolne”, in prijateljico, ki nas ima rada samo zato, ker smo. Kako zelo pomembno je, da se sprejmemo tudi me take, kot smo, z vsemi “pomanjkljivostmi”. Ker pomanjkljivosti ni, so le drugačnosti.
Tudi manekenke in modeli niso več lepotni ideali, kot smo jih vajeni iz bližnje preteklosti. Spomnim se nekega izbora za miss pred nekaj leti. Potem ko so se na modni brvi pred nami predstavila dekleta v vsej svoji “zunanjosti”, je vsak od gledalcev imel svojo favoritinjo. Med seboj smo si izmenjavali takšne in drugačne pripombe in nestrpno čakali na končni izbor. Kako je završalo kar naenkrat! In kako smo bili razočarani nad novo miss! V naših očeh sploh ni bila lepa, ne privlačna. Še simpatična ne. Sploh nismo razumeli. Ampak tisti, ki so jo izbrali, so jo gledali s čisto drugačnimi očmi. Iskali so nekaj posebnega in našli nekaj posebnega. Ker so vedeli, da bodo iz za nas črne račke ustvarili belo labodko.
Vsaka ženska je lahko bela labodka!
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 23. maj 2013
Blanca Chara 