Torek. Vrata na katerih piše »prihodi« … in prvi turisti, ki jim sem in tja sledi kakšen poslovnež. Ljudje z vsega sveta, ki so prišli na cilj ali pa je naše malo letališče le vmesna postaja, postaja, kjer neznanca ni težko prepoznati niti brez table z njegovim napisom. Kjer zbegane oči v množici čakajočih iščejo znan obraz, ali oči, ki mirno stopajo proti taksiju ali svojemu avtomobilu na parkirišču, ker jih tokrat ne bo pričakal nihče.
Tu je dan enak dnevu. Vikend kot da ga ni in sredina tedna kot da so vsi na dopustu. Pomembna je le ura. Tisto pravo čakajo vsi, na tej in na drugi strani vrat.
Tu so potniki, ki so prileteli iz mrzlih krajev v vročino, pa se jim še ni uspelo prilagoditi novim temperaturam, in v isti skupini drugi v lahkotnih poletnih oblekah. V glavnem pa vsi preprosto oblečeni, daleč od fotografij na reklamnih letakih za to ali ono letalsko družbo.
Družine, ki so zaščitile svoje kovčke s polivinilom, ker verjetno potujejo daleč, in upajo, ne samo da bo prtljaga na želeni cilj res prispela, ampak da bo tudi nepoškodovana. Otroci, ki odštevajo minute in upajo, da bodo sedeli ob oknu, in opazovali, kako se hiše in avtomobili oddaljujejo oni pa dvigajo visoko v nebo, potem pa prijateljem pripovedovali, kako zelo napeto je bilo njihovo potovanje, koliko vsega se je zgodilo in to že čisto na začetku. Starši, ki bi radi čim bolj mirno dočakali odhod letala in svojim malim otrokom naročijo sladoled, da bi sedeli čim bolj pri miru. Pa je sladoleda več na mizi kot v ustih malčkov, njihovi stoli pa samevajo. Zaljubljeni parčki, ko se ne da uganiti, kdo se poslavlja in kdo ostaja, ko se zdi, da je enemu bolj težko kot drugemu.
Vsi pa polni pričakovanj. Tako tisti, ki so prišli, kot tisti, ki so jih pričakali, prijatelji, znanci ali sorodniki.
Pa vendar, kaj si želite bolj, biti nekdo, ki bo odpotoval novim dogodivščinam naproti, ali tisti, ki pričakuje nekoga, ki ga že zelo dolgo ni videl pa se ga neskončno veseli?
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 23. julij 2015
Blanca Chara 