Še malo pa bodo zasvetile lučke in bo zadišalo po smrečju in kuhanem vinu na prostem in doma … prihaja vendar najlepši čas v letu! Prepustimo se čarobnemu vzdušju, veselju in sproščenosti … skrbi pa … naj počakajo na drugo leto!
Decembra se je vendar tako prijetno sprehajati po slavnostno okrašenem domačem mestu, ko na vsakem koraku srečaš kakšnega znanca. Si je dobro prav čas vzeti. Za prisrčen stisk roke in objem ali pa malo obujanja spominov iz preteklosti, sploh če srečamo koga, ki ga že dolgo nismo videli. Prav želimo si, da bi vzdušje trajalo, da bi znali tako kot te dni, v trenutku, živeti tudi vse ostale, da bi poklanjali darila in jih prejemali, tako tista, ki se jih da zaviti v svetleči papir kot tista, ki se svetijo čisto drugače. In to preko celega leta. Ker … sreča ni le paket z vsebino, sreča je veliko več.
To je čas, ko smo kot eno, ko se zdi življenje kar naenkrat enostavno, ker si želimo isto vsi. Dogovarjamo se za obiske in sprehode, po mestu ali v naravi, ki počiva in se zato korak zdi še počasnejši in bolj sproščen, pa ne le tisti, ki se videvamo pogosteje, tudi tisti, ki se nismo videli mogoče že par let, pa se zdaj še komaj prepoznamo, prav dobro pa se spomnimo lumparije, ki jo je ta nekdo ušpičil v šoli, neprijaznega pozdrava na prvi dan v novi službi, mogoče nas je ta nekdo vedno nasmejal … Saj so včasih tudi neprijetni dogodki tisti, ki nas povezujejo in se jih, zdaj, ko smo starejši, spominjamo s smehom in zbadljivo na račun tistega, ki jih je povzročil. So pač spomini in »spomini«, prvi vtis vedno ostane.
Mogoče pa najdemo čas in pobrskamo po zaprašenih fotografijah in diapozitivih, slikah na računalniku in se spomnimo koga, ki smo ga že skoraj pozabili, ne da bi to ravno hoteli, pač zato, ker naju je ločila pot skozi življenje. Ga pokličemo ali pa celo sliko damo v okvir in mu jo na srečanju poklonimo.
Pa še to: pravijo, da mora ženski v decembru prvi čestitati moški! In obratno, seveda.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 24. november 2016
Blanca Chara 