Želje so in imamo jih vsi. Vedno. Skrite na varnem globoko v srcu ali pa tako glasne, da jih poznajo vsi, na koncu leta zapisane na list, ki visi na steni, kjer se nam pogled ustavi največkrat na dan, ali v dnevnik s ključavnico. Ene uresničljive, za druge se zdi, da ne. Čeprav … saj pravijo, da so uresničljive prav vse, da je treba le verjeti vanje in vztrajno slediti cilju!
Pa se pustimo presenetiti, tako osebam kot dogodkom! Začnimo leto veselo, sproščeno in polni pričakovanj, živimo vsak dan posebej, brez misli na prej in potem, včasih čustveno, drugič raje z razumom. Prepustimo se toku dogodkov, spontano in odprto … posebej takrat, ko se nam začne dogajati nekaj dobrega in lepega, nekaj, na kar čakamo že dolgo in smo si v močni želji, da se uresniči, ustvarili jasno podobo, kako naj bi se to tudi zgodilo. Če spustimo vsa pričakovanja, lahko presenetimo celo sami sebe, mogoče bo tudi »zaključek« boljši, kot smo si ga zamislili. Če se zgodi, da nam bo uspelo manj od želenega, se bomo pa tudi laže prilagodili. Sicer je v tem primeru, žal, tako, da mora včasih miniti nekaj več časa, tudi mesecev in let, da sprejmemo nasprotno od tistega, kar smo si želeli, lahko pa ugotovimo, da je bilo tako bolje in si rečemo »še dobro, da …«
Je pa res, da se ni vedno lahko prepustiti, sploh v tem hitrem tempu življenja, ko želimo opraviti vse kar pričakuje od nas okolica in tudi mi od sebe, in se zdi, da je načrtovana vsaka minuta in vsak dogodek v njej. Se pa najbrž strinjamo, da so presenečenja prijetna. Kaj ni to mogoče prav zato, ker jih ne pričakujemo? Ker se dogaja nekaj novega in se počutimo tako prijetno nebogljeni in brez besed? Ko se naš um v hipu prebudi? Ko se moramo kar najbolj hitro znajti in se naenkrat počutimo bolj – živi?
Vsak dan nosi nekaj lepega in vsak dan je tudi dan poln novih priložnosti. Uživajmo v vsakem posebej, naj se dober nadaljuje v naslednjega, slab pa … pozabimo ga čim prej. In če nam to ne uspe, če je enostavno samo reči … izmislimo si čisto svoj mali obred, in to, kar nas je užalostilo danes, že zvečer vrzimo čez ramo, potem pa lahkotno skočimo novim sanjam v objem.
Lisa, kolumna, 5. januar 2017
Blanca Chara 