Kdo je junak? Mali fantek, ki plaho spusti varno in trdno oporo, da bo naredil svoj prvi korak v življenju, pa čeprav ne ve, kako, ampak le, da bi rad čim prej začutil tiste tople in ljubeče roke, ki se tako vabljivo stegujejo proti njemu in komaj čakajo, da ga stisnejo in se razveselijo njegove prve zmage? Fantek, ki niti ne pomisli, da mu mogoče ne bo uspelo in bo kmalu padel na trda tla in se udaril? Ali malčica, ki v mali tresoči rokici drži žličko polno slastne kašice in jo prvič sama nese k ustom, mamica pa jo navdušeno pohvali in ji reče, da je ‘velika punca’. Deklica s kratkimi lasmi, ki med svojimi vrstniki edina nosi očala, in se ji, čeprav je vedno prijazna in bi rada bila prijateljica z vsemi, deklice posmehujejo že na domačem dvorišču, ona pa dan za dnem išče priložnost, kako bi se zbližala s katero od njih? In fantek, ki pogumno prestopi šolski prag, čeprav ve, da v razredu ne bo niti enega njegovega prijatelja?
Kaj nismo prav vsi mi plahi in negotovi junaki, ki se že od otroštva dalje spoprijemamo z malimi in velikimi ovirami, ki nam jih ponuja življenje, z ovirami, za katere se včasih zdi, da so nepremagljive ali pa to tudi so? Ki se trudimo doseči tudi cilje, ki jih ne odobravajo ne domači ne okolica, ampak vztrajno sledimo svojim željam, ker smo se tako odločili sami in ker verjamemo, da jih lahko uresničimo? Pa če na koncu zmagamo ali ne. Kaj nismo, navsezadnje, junaki celo takrat, ko se ne pustimo vreči iz tira, čeprav nas nekaj razjezi ali nam nekdo pošteno stopil na žulj, in reagiramo modro?
Mali in veliki junaki smo vsak dan posebej, ker … Življenje je polno zmag, le ne opazimo jih in ne cenimo dovolj. Ne svojih, ne drugih. Ker … ni pomembno, da so velike, dovolj je, da so, in da, tudi če niso, v doseganju svojih ciljev vztrajamo še naprej in še bolj zagrizeno. Res je sicer, da smo pri tem včasih sami, toda tako sladko in nepopisno lepo je, če vemo, da podporo in spodbudo imamo in da lahko svoje občutke, pa naj bo to žalost in razočaranje ali pa veselje in sreča, na cilju tudi delimo.
Lisa, kolumna “Veter v omari”, 27. julij 2017
Blanca Chara 