Kot milni mehurček.

Lisa 304 - pexels-photo-824678 Ko nekaj pričakuješ, tako strastno, da se ti vrti od vznemirjenja in prhutajo metuljčki v trebuhu, odštevaš minute in se ti zdi, da ne boš nikoli dočakala, pa če gre za nekaj ur, dni, mogoče celo dlje, ali pričakuješ popolnoma mirno in neprizadeto, ker pač veš, da se bo zgodilo – sploh ne veš, kaj se bo zgodilo in kako. Ker, ne moreš vedeti. Le pričakuješ lahko. Pa če skoraj nič ne veš ali poznaš vsako najmanjšo podrobnost. V obeh primerih.

Tudi misliš si lahko in upaš, si želiš in predstavljaš, ali si v glavi delaš in narediš cel scenarij. Ves dan, včasih celo mesec ali več. In si tako zelo tam nekje, tukaj in zdaj pa … kot da ga ni, niti tebe.

In ker si tam nekje, niti opaziš ne, da nisi sam, da je ob tebi nekdo, ki je tukaj in zdaj, brez pričakovanj ali s popolnoma drugačnimi pričakovanji kot ti. In hitro se lahko izkaže, da je vsak na svojem bregu.

Pričakovanje pa se veča in veča. Kot milni mehurček. Vedno večje je in vedno bliže. Zdaj zdaj bo tu!

Potem pa … Saj ni res, saj ne more biti res?! Sploh ni tako, kot sem si predstavljala in želela, naenkrat ugotoviš. Že od prvega trenutka! Dogaja se nekaj tako tujega in neznanega. Kako je to mogoče?! Ali sanjaš? Ampak ne tiste lepe sanje … Kot da si v nekem drugem svetu in času, ne najdeš se in ne znajdeš. Prava ni ne obleka, ne make-up, ne vedenje, ne veselje in navdušenje, ki bi bilo nekaj tako čudovitega, če … Totalno izgubljena si. In odsotna.

Ko končno prideš k sebi in se zaveš, da si živela v iluziji nečesa, kar se sploh še ni zgodilo, ampak je tu šele zdaj, zmedeno pogleduješ okoli sebe in upaš, da tega ni opazil nihče. In v trenutku se zaveš, da imaš na voljo samo dvoje: da se prilagodiš novo nastali situaciji ali na skrivaj pobegneš domov, se skriješ pod debelo odejo in sanjaš naprej.

Ja, pričakovati je tako lepo … Sami si ustvarimo prostor, čas in osebe, narekujemo dogodke in predvsem čustva. In lebdimo … dokler milni mehurček naenkrat ne poči.

Ampak … tudi realnost nas lahko prijetno preseneti. Če ji le dovolimo in se ji prepustimo. In to brez milnega mehurčka!

 

Lisa, kolumna “Veter v omari”, 14. marec 2019

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s